Larina cvetličarna

To je ena tistih knjig, ki me je pravzaprav kar »poklicala«. Hodila sem po knjigarni, vendar ne z namenom da bi karkoli kupila (haha – ne vem, kaj sem mislila, saj se pri meni obisk knjigarne vedno konča z nakupom knjig) in potem sem jo zagledala. Stala je povsem neopazno na knjižni polici, nekje v ozadju. Takoj ko sem jo zagledala, sem jo pograbila in odšla do prodajnega pulta. In ni mi žal, saj je zgodba resda nekoliko težka in žalostna, a je posuta z iskrivim slogom , dramatičnimi zasuki, z izbranimi in dišečimi cvetlicami in nenazadnje – z upanjem.

______________________________________________________________________________

Roman, ki je delo priljubljene irske pisateljice Elle Griffin, govori o enainštiridesetletni Lari, ki se ji po izgubi še nerojenega otroka življenje povsem postavi na glavo. Kljub dobro plačani službi grafične oblikovalke sledi svojemu notranjemu glasu in sredi Dublina odpre cvetličarno z imenom Cvet in rast. Vendar pa to še zdaleč ni običajna cvetličarna – Lara je namreč mnenja, da lahko s cvetjem vsak izmed nas izrazi svoja čustva, pa tudi tisto česar si sicer ne upamo izreči. Kljub temu pa sama, zaradi vpetosti v delo, ne opazi, da je njen zakon kot veneča roža, ki počasi umira. Laro zaradi starih, a nikoli zaceljenih notranjih ran, znova doleti nekaj težkih in bolečih udarcev. Tu pa so še njene stranke – nekatere zahtevne in muhaste, druge pa kot najnežnejše in prijetno dišeče rožice, ki potrebujejo le malo ljubečega in pozornega odnosa – prav vse pa so, vsaj tako se je zdelo meni, ko sem knjigo brala, nekako povezane s cvetličarko.

Kaj mi je bilo pri knjigi všeč? Čeprav je zgodba zasnovana nekoliko žalostno in ima kar nekaj težkih udarcev usode in življenja za glavno junakinjo, mi je všeč ravno ta življenjska pripoved. Všeč mi je, kako je pisateljica prikazala dejstvo, da nam v življenju ne more biti vedno postlano z rožicami, vendar pa nas za vsako težko preizkušnjo čaka nekaj boljšega in lažjega. Prav tako mi je všeč sporočilo, ki ga knjiga nosi – da nam usoda ne postavi na poti življenja nič, kar ne bi mogli premagati in se pobrati močnejši.  Presenetil me je tudi konec, saj sem (roko na srce)  glede na odvijanje knjige pričakovala nekoliko drugačnega. Res, pravo pozitivno presenečenje za čisti finiš.

Knjigo bi priporočila vsakemu, ki ima rad življenjske romane – takšne, ki se morda na prvi pogled zdijo lahki in neobremenjeni, a med platnicami nosijo zgodbo, ki nas ne bo pustila ravnodušne. In da vam za konec zaupam še skrivnost: potrebovali boste robček ali dva. No, vsaj jaz sem jih. Vendar pa vam kljub temu lahko zagotovim, da vam bo knjiga všeč in bo pustila nek pečat. Jaz vem, da ga pri meni je in vem, da se bom k temu romanu se vračala.

Se beremo,

M.