Služkinje

Se tudi vam kdaj zgodi, da kupite knjigo, jo imate doma, hodite mimo nje, a se nikakor ne morete spraviti, da bi jo začeli brati? Potem pa se le odločite, jo vzamete v roke in jo potem ne izpustite iz rok, dokler je ne preberete? Meni se je namreč to zgodilo s knjigo Služkinje. Gledala sem film, ki mi je bil sicer všeč, a se mi ni zdel nič posebnega – čeprav je imel krasno igralsko zasedbo in čudovite posnetke. Pa sem si rekla, da bom vseeno kupila knjigo, ker (saj veste): »Film ne prikaže toliko kot knjiga.« No, ko sem knjigo kupila, je stala skoraj celo leto na knjižni polici, preden sem jo končno vzela v roke in jo začela brati. Enostavno se je nisem mogla spraviti brati (verjetno zaradi filma). Ampak… ko sem se prebila mimo prvih nekaj poglavij, mi je knjiga postala zelo všeč in danes je ena mojih najljubših!

_________________________________________________________________________________

Na kratko o zgodbi: Piše se leto 1962, dogajanje pa je postavljeno v Misisipi. Zgodba govori o treh zelo različnih ženskah, ki pa jim je skupno nekaj: nepričakovano prijateljstvo, ki ga spletejo. Odločijo se upreti takratni družbi, ki je na trenutke prav dušila človeško dostojanstvo in voljo do življenja. Tako v zgodbi spoznamo dvajsetletno Muho, ki je pravkar diplomirala na univerzi. Vrnila se je na domačo plantažo, k nezadovoljni materi, saj do sedaj še ni opazila zaročnega prstana na hčerinem prstu. Aibileen je dostojanstvena in dobrosrčna služkinja, ki vzgaja že sedemnajstega belega otroka. Čeprav je po naravi mila in prijazna, se je nekaj spremenilo, ko ji je umrl sin in nič več ni pripravljena vsega požreti. Minny je Aibileeno pravo nasprtoje. Čeprav sta služkinji pravi prijateljici, je Minny jezikava in je poznana po svojem ostrem jeziku. Poznana je sicer kot odlična kuharica, s svojim ostrim (in včasih nesramnim) jezikom pa si je skuhala še eno godljo, ki jo je stala službe. Skupaj se Muha, Aibileen in Minny postavijo po robu takratni družbi in jo odprejo marsikatero vprašanje. Roman je zelo ganljiv, ravno prav prežet z bodicami, obilo humorja (in tudi nekoliko žalosti) in nenazadnje upanja.

Avtorica omejena romana je Kathryn Stockett. Svoj prvenec Služkinje je pisala pet let in je takoj po objavi požel velik uspeh. Preveden je v 40 jezikov.

Kaj mi je všeč? Celotna zgodba. Zgodba je premišljeno postavljena v 60. leta prejšnjega stoletja, kjer je bil odnos med belim in črnim prebivalstvom v južnem delu ZDA zelo oster, napet in večkrat nasilen. Ko sem brala omenjeno zgodbo, se mi je zdelo, kot da sem del zgodbe, saj so opisi zelo nazorni in natančni. Predvsem mi je všeč sporočilo, ki ga nosi roman, in sicer: da se je treba boriti, za tisto v kar verjameš, da se nikoli ne smeš predati strahu in nenazadnje, da je v družbi pravih prijateljev (čeprav se mogoče na prvi pogled zdi, da nimate nič skupnega) vse lažje.

Morda se knjiga zdi "na prvo žogo", da je lahkotna in enostavna - predvsem zaradi načina pisanja in pripovedovanja zgodbe – a je v ozadju čutiti napetost, saj je konec koncev tudi tema napeta in težka. A kljub temu se knjigo lahko prebere, pravzaprav strani kar »letijo« naprej. Vsekakor jo priporočam, v kolikor je še niste prebrali! Upam, da vam bo všeč.

Vaša M.