3 najljubše drame

Junij je tu in s tem tudi poletje. Po eni strani se že zelo veselim daljših dni, toplejših noči in druženja s prijatelji, družino, izletov, dopusta na morju... ampak -  če sem čisto iskrena, do takrat imam še kar nekaj dela. Pred kratkim me je znanka vprašala, če berem samo knjige ali kdaj posežem tudi po drugih knjižnih zvrsteh poleg romana. Seveda berem tudi drugo literaturo poleg romana – čeprav priznam, da mi poezija ni ravno najbližja. So mi pa zato toliko bolj všeč drame.

Z resnimi dramami sem se prvič srečala v gimnaziji in od takrat na vsake toliko časa posežem tudi po tej literaturi. Še vedno je moja #1 izbira roman (čim debelejši, tem boljše, hihi), občasno pa mi »zapaše« tudi kakšna drama. V današnji objavi bom na kratko predstavila svoje 3 najljubše drame (oziroma drame, katere največkrat prebiram) in na kratko povedala, kaj mi je pri vsaki všeč.

HAMLET: William Shakepseare

Le kdo ne pozna slavnega in hkrati največjega angleškega dramatika iz 16. stoletja? Seveda je njegovo najbolj znano delo Romeo in Julija, napisal pa je tudi druge drame, med drugim: Komedija zmešnjav, Sen kresne noči, Beneški trgovec, Kralj Lear, Macbeth, Othello, Ukročena trmoglavka, idr. Čeprav so mi všeč vse njegove drame (čeprav vseh še nisem prebrala, jih pa imam na seznamu knjig, ki jih moram še prebrati), mi je od vseh najbolj všeč Hamlet.

Drama se začne, ko se Hamletu prikaže duh njegovega pokojnega očeta in mu pove, da je bil pravzaprav umorjen. Od Hamleta zahteva maščevanje za umor in izdajo v družini. Ker se Hamlet zaveda svoje dolžnosti in naloge, želi na vsak način doseči pravico za svojega očeta. A ker je premalo odločen in preveč rahločuten in razmišljujoč, njegovi nenehni dvomi hromijo njegovo delovanje, kar na koncu pripomore k nesrečnemu koncu.

Kaj mi je všeč pri drami? Monologi, ki se odvijajo v Hamletu. Čeprav mi drame (ali zgodbe na splošno) z nesrečnim koncem niso všeč, mi je všeč sporočilo, ki ga ta drama nosi. In sicer: treba se je boriti za svoje cilje, ne smeš obupati in ne smeš se prepustiti dvomu, saj v nasprotnem primeru ne propadejo samo tvoji načrti, pač pa tudi ti sam.

FIZIKI: Friedrich Dürrenmatt

Friedrich Dürrenmatt je poleg Maxa Frischa najpomembnejši švicarski dramatik in pisatelj po drugi svetovni vojni. Rodil se je v Švici, kjer je tudi živel do svoje smrti. Svoj prvi veliki uspeh je doživel leta 1952 s komedijo Zakon gospoda Mississippija. Zanimiv je podatek, da je delo doživelo izjemen uspeh na nemških odrih, potem ko so delo odri v Švici zavrnili. Svetovno slavo je doživel nekaj let kasneje s komedijo Obisk stare gospe. Za svoje dela je prejel številne domače, pa tudi mednarodne nagrade ter priznanja. Osebno mi je najbolj všeč njegova komedija Fiziki, ki je bila prav tako velika uspešnica na mednarodnih odrih.

Fiziki so nastali leta 1961, v obdobju hladne vojne med vzhodnim in zahodnim blokom držav. V tem času je obstajal celo strah pred jedrsko vojno, predvsem zaradi ideoloških nasprotij med komunizmom in kapitalizmom. Osrednji liki te groteskne drame so trije fiziki: Mobius, Newton in Einstein. Vsi trije liki so pacienti v privatni psihiatrični kliniki, ki jo vodi zdravnica Mathilde von Zahnd. Vsi skupaj so sinonim za napeto mednarodni ozračje, prav tako pa tudi za vpliv znanosti na globalne konflikte.

Kaj mi je všeč pri drami? Temeljno vprašanje, ki ga nosi drama in sicer: delež in odgovornost znanstvenikov za ohranitev ali uničenje sveta. Zelo mi je bil všeč tudi konec drame, ki me je po eni strani zelo presenetil, po drugi pa ne. Kaj več pa o koncu ne bom povedala – vsekakor pa priporočam branje, mislim da vas ta drama ne bo pustila ravnodušne. Poleg tega zna pustiti kakšno vprašanje ali dva, katera vama ne bosta dala miru. 

VELIKI BRILJANTNI VALČEK: Drago Jančar

Drago Jančar velja za enega od najpomembnejših sodobnih slovenskih pisateljev. Rodil se je leta 1948 v Mariboru in piše prozo, drame in eseje. Študiral je pravo, vendar pa se nikoli ni poklicno ukvarjal z njim. Je med najbolj prevajanimi slovenskimi avtorji, njegove knjige so izšle v več  kot 20 jezikih. Njegove drame so doživele množico uprizoritev v nekdanji Jugoslaviji, v Evropi pa tudi v ZDA, največkrat je bila uprizorjen prav Veliki briljantni valček. Za svoje delo je dobil številne literarnih nagrad doma in na tujem.

Zgodba v Velikem briljantnemu valčku se odvija ustanovi z imenom Svoboda, ki osvobaja, čeprav gre pravzaprav za umobolnico. Zgodba se prične, ko sprejmejo zgodovinarja Simona. Želijo mu preoblikovati osebnost in iz njega izvabiti poljskega vojaka, o katerem je Simon pisal in preučeval vire. Ker naj bi se začel obnašati isto kot poljski vojak, so ga sprejeli in začeli preoblikovanjem osebnosti. V drami spoznamo številne paciente in zaposlene v zavodu, vsak izmed njih pa nekaj predstavlja. Zgodba se je končala drugače od mojih pričakovanja, vsekakor pa mi je bil konec všeč in zanimiv.

Kaj mi je všeč pri drami? Dialogi, ki potekajo med liki in sarkazem, ki ga lahko začutimo nekoliko v ozadju. Všeč mi je tudi ironija, ki naredi to dramsko delo še bolj posebno in zanimivo za brati. Všeč so mi tudi vprašanja, ki jih delo postavlja nekoliko v ozadju, vendar zato niso nič manj tesnobna, na primer: bom/bomo jutri še živeli, kakor živim/živimo danes?

Z veseljem slišim tudi od vas – imate tudi vi najljubšo dramsko delo? Če da, katero? Imate morda kakšno priporočilo zame? Poznate dela o katerih sem danes pisala? Vsekakor vam priporočam branje teh del, v primeru da jih ne poznate. Niso ravno lahko poletno branje, vseeno pa so primerne za zadnje spomladanske dni, ko je zunaj že zelo vroče in se branje v senci prav prileže.

Želim vam prijetno branje,

M.